Vidovdan - serbskoe zerkalo

Vidovdan v serbskoй istorii яvlяetsя vodorazdelom i merilom. On delit našu istoriю na sobыtiя «do Kosova» i «posle Kosova». Zdesь slovo «Kosovo» stanovitsя uže ne geografičeskim ponяtiem, no predstaet v kačestve ideala. Эtot ideal ustanovlen v 1389 g. dlя vsego serbskogo naroda v celom i dlя každogo serba lično. S teh por Vidovdan ontologičeski opredelen samoй značitelьnoй datoй v serbskoй istorii, on stal ee kulьminacieй s momenta našego prihoda na balkanskiй «vetrogon» s odnoй storonы, i kraeugolьnыm kamnem, na kotorom stroilasь vsя naša istoriя ot Kosovskoй bitvы po seй denь, s drugoй storonы.
     Vidovdan sfokusiroval v sebe vse samoe svetloe, svяtoe i čistoe, čto estь v serbskom narode, osvяtiv soboю serbskiй narod i vsю našu istoriю podobno svetonosnыm i životvornыm zernam, rasseяnnыm povsюdu posle Kosovskoй bitvы.
     Vidovdan stal zenitom nad našimi golovami i v to že samoe vremя - fundamentom pod našimi nogami.
     Vidovdan - эto denь videniя, kotorый daet nam яsno ponяtь - kto estь kto. Эto ogromnoe serbskoe zerkalo na vse vremena.
     Vidovdan, inače govorя, estь naša istoriя v celom, kotoraя načalasь v denь Kosovskoй bitvы, i solnečnый svet эtogo znamenatelьnogo sobыtiя osveщaet naš putь po seй denь. Zakat solnca istoričeskogo Vidovda-na značil bы zakat solnca vsego serbskogo naroda. I ne budet togda uže voshoda, tak kak ne budet togo Serba, dlя kotorogo vzošlo bы solnce.
     Vidovdan napravlяet v Carstvo Nebesnoe ne tolьko knяzя Lazarя, no i vesь serbskiй narod do Kosova i posle Kosova. Vidovdan označaet serbskoe suщestvovanie v večnosti. Bez Vidovdana net u nas ni istoričeskogo, ni duhovnogo zreniя.
      Na Vidovdan svяtoй knяzь Lazarь dovel do soveršenstva svяtosavvskiй ideal serbskogo čeloveka, ispolnil svяtosavvskoe serbskoe Evangelie, kotoroe sžato glasit: «Vse otdatь za Hrista i obresti Hrista darom». Эto i estь opredelenie dlя Carstva Nebesnogo, dlя večnыh duhovnыh cennosteй: večnoй Istinы, večnoй pravdы, večnoй nadeždы, večnoй žizni. Эtimi cennostяmi Svяtoй knяzь ispolnil svoe prebыvanie na zemle, za эti cennosti on i žiznь svoю položil. Radi эtogo stoit žitь ili umeretь, esli potrebuetsя. Эti cennosti važnee, i oni bolee nadežnы, čem vremennaя zemnaя žiznь. V nih soderžitsя svяtosavvskiй zavet dlя každogo serba. S эtim roždaemsя, s эtim živem, s эtim umiraem.
      Tot, kto po-drugomu mыslit i mudrstvuet, яvlяetsя serbom lišь po proishoždeniю, no ne po duhu. Serbiя suщestvuet po seй denь blagodarя tem serbam (kak bы maločislennы oni ni bыli), kotorыe Lazarevo opredelenie pomestili v svoe serdce i sodelali zeniceй svoego oka. Kak togda, tak i segodnя Vidovdan razdelяet ne tolьko serbskuю istoriю, no i sam serbskiй narod. I togda, i teperь serbы razdelяlisь radi Hrista i Carstva Nebesnogo. Pobeždali vsegda te, kotorыe ostavalisь so Hristom, daže esli «bezpristrastnыm» istorikam kazalosь po-drugomu.
     Knяzь Lazarь živ i segodnя, vedь ego opredelenie živet v dušah millionov serbov, kotorыe verno sleduюt emu, podobno kosovskim vitяzяm. K sožaleniю, kak i v tot, pervый Vidovdan, tak i segodnя, ne maločislenna ta častь serbov, kotorыe dorožat «carstvom zemnыm». Ob эtih serbah v našem narode mnogo ne govoritsя, ibo nikakogo značeniя dlя našeй istorii oni ne imeюt. I Vuk Brankovič vsegda bыl preziraem. Na Vidovdan 616 let tomu nazad vse serbы bыli sobranы na Kosovom pole, no ne vse sohranяli edinomыslie. To že proishodit i segodnя.
     Vse razmыšlяюt o Kosove, govorяt o Kosove, rešaюt problemu Kosova, no vosprinimaюt Kosovo po-raznomu. Kosovo razdelяet lюdeй na dve gruppы: odni vidяt v Kosove poraženie, drugie - pobedu.
     Odni sčitaюt Kosovskuю bitvu tragedieй, vvergnuvšeй nas v mračnoe pяtivekovoe tureckoe rabstvo, drugie - sobыtiem, blagodarя kotoromu mы vыderžali rabstvo i vse preterpeli. Odni sčitaюt ego grobniceй, v kotoroй «zakopanы vse naši nadeždы», drugie - istočnikom vseh vozvыšennыh stremleniй i dostiženiй v našem narode. Nakonec, odni vidяt Kosovo kak mesto, na kotorom celый narod soveršil massovoe samoubiйstvo, drugie - kak žertvennik, na kotorom vesь narod soborno i soznatelьno prines sebя v žertvu radi Carstviя Nebesnogo, i stal blagodarя эtomu mučeničeskim krestonosnыm narodom. Otkuda takie diametralьno protivopoložnыe mneniя, suщestvuющie v našem narode otnositelьno Kosova? Na эtot vopros estь tolьko odin otvet: dva različnыh vzglяda unasledovanы ot togo, pervogo Vidovdana. Tak bыlo i togda: odni bыli s Vukom Brankovičem, drugie - s blagorodnыm Knяzem Lazarem. Vse zavisit ot soderžaniя i opredeleniя každoй konkretnoй duši. Duša, otяgoщennaя zemnыmi želaniяmi, napravlяetsя k «zemnomu carstvu» i vosprinimet Kosovo kak poraženie; duša, ispolnennaя večnыmi cennostяmi, ustremlяetsя k Carstvu Nebesnomu i vosprinimet Kosovo kak pobedu.
      Dlя pervыh Kosovo bыlo «neslыhannoй tragedieй», kak govorit svяtoй vladыka Nikolaй, oni dumali, čto «Kosovo ostanovilo koleso našeй istorii, otodvinuv nas nazad. Esli bы ne Kosovo, to bыli bы mы velikim narodom» (Ep. Nikolaй, «Kosovo i Vidovdan».)
      Po mneniю svяtogo Vladыki, «imenno Kosovo sdelalo nas velikim narodom. Ono estь naša Golgofa narodnaя i v to že vremя naše voskresenie, duhovnoe i moralьnoe».
      Kto že prav, i gde že istina? «Kto už poterpel na Kosove poraženie, tak эto Vuk Brankovič, a ne Knяzь Lazarь», - tak govorit Vladыka. Tot, kto žertvuet svoeй žiznью v borьbe za Istinu i Pravdu Božiю, žertvuet samыm dorogim iz togo, čto imeet, tot pobeždaet. Daže esli bitva po faktu proigrana - on vыhodit iz nee pobeditelem. A tak kak vse serbskoe voйsko na Kosovom pole dobrovolьno palo za Istinu i Pravdu Božiю, značit ono pobedilo. Vot mera i merilo dlя vseh vыšeprivedennыh mneniй i vzglяdov otnositelьno Kosova. Odni sobiraюtsя pod predatelьskimi znamenami Vuka Brankoviča, drugie - pod Krestonosnыmi znamenami Boška Юgoviča i Knяzя Lazarя. Odni smotrяt na Kosovo tolьko telesnыmi glazami i izmerяюt materialьnыmi kategoriяmi, drugie - probuždennыmi očami duši i merяюt cennostяmi neprehodящimi. Voistinu, voistinu duša nastolьko dorože tela, naskolьko telo dorože odeždы (Sm.: Mt. 6, 25)! Tak i vospriяtie Kosova odnimi lюdьmi vozvыšennee vospriяtiя ego drugimi.
     Na knяzя Lazarя i ego voйsko vot uže v tečenie 600 let izlivaetsя blagoslovenie celogo naroda, a na Vuka Brankoviča i ego posledovateleй padaet narodnoe proklяtie. Primer knяzя Lazarя probuždaet v nas samouvaženie i revnostь, dabы stremitьsя k tem idealam, za kotorыe on mučeničeski postradal. A primer Vuka vыzыvaet čuvstvo stыda, potomu čto v našem narode bыl rožden takoй izverg.
      Kto-to govoril, čto smertь čeloveka pohoža na ego žiznь. Эto imeet otnošenie i k velikim pravednikam, i k velikim grešnikam. Pravedniki «zasыpaюt» v Gospode («zasnul pravednыm snom», - govorit narod), a «smertь grešnika lюta», vedь kto beretsя za meč, ot meča i pogibnet (Mt. 26, 52).
      Žiznь Knяzя Lazarя vo mnogom pohoža na žiznь velikih svяtыh Božiih. Iz ego žitiя, iz bogoslužebnыh pesnopeniй, sostavlennыh v čestь ego pamяti, mы uznaem, čto on bыl «blag, krotok, ukrašen nezlobiem i mužestvenen». Bыl on «okom - slepыm, nogami - hromыm, oporoй - starыm». Bыl on, po opisaniю ego sovremennika, patriarha Daniila III, spravedlivыm i mudrыm vlastitelem, nežnыm i čadolюbivыm otcom, blagorodnыm i vernыm suprugom. Vo vseh obstoяtelьstvah on postupal po-evangelьski. Odnim slovom, on vseй svoeй žiznью ispolnil Evangelie Hristovo. Poэtomu neudivitelьno, čto v opredelennый moment on prinяl takoe sudьbonosnoe rešenie, privedšee ego v Carstvo Nebesnoe.
      Эto Kosovskoe, Vidovdanskoe, Lazarevo zercalo i segodnя predstoit pered našim narodom. Nыne mы prebыvaem v podobnom položenii, kak i svяtoй Knяzь Lazarь v tot pervый Vidovdan. Pered pokoleniem sovremennыh serbov stoit vse tot že sudьbonosnый vopros: «Kakomu carstvu mы sebя predadim?»
      17 marta 2004 g. stalo očerednыm Vidovdanom, kogda proizošlo massovoe stradanie lюdeй na Kosove. Эto stradanie ne prekraщaetsя i ponыne.
      Serbы opяtь razdelяюtsя na dva lagerя, stanovяtsя pod raznыe znamena. Te, kotorыe snimaюtsя s яkorя, prodaюt svoi zemli, doma, kvartirы i uezžaюt s Kosova - vstaюt pod znamena Vuka Brankoviča za «Goleševoй Goroй» i predaюt serbskoe Kosovo. Te, kotorыe ostaюtsя i vse preterpevaюt na «strašnom meste», яvlяюtsя potomkami i posledovatelяmi blagorodnogo Knяzя Lazarя. Эto razdelenie ohvatыvaet vseh serbov, i ne tolьko na Kosove i Metohii. Pered každыm serbom, gde bы on ni žil, kakoe bы položenie ni zanimal, predstoit vidovdanovskoe zerkalo i razrešenie večnogo lazarevskogo voprosa: «Kakoe carstvo vыbratь?» Sodeйstvuet li kto ukrepleniю Serbov na Kosove i v Metohii čem-libo: slovom, delom, želaniem, mыslью, molitvoй - vstupaet v Lazarevo voйsko. Sodeйstvuet li kto golosom, podpisью, soglasiem, zaяvleniem uhodu serbov s Kosova - okazыvaetsя v obщestve Vuka Brankoviča.
     Poka estь eщe vremя, vglяdimsя horošenьko v эto zerkalo, vыяsnim, na kakoй storone obretaemsя mы, peresmotrim svoю poziciю «poka estь vremя», tak kak idet nočь, posle kotoroй uže ne nastupit rassvet.